Se vidimo jutri;) Škoda, da je menedžer praktično v zadnji minuti odpovedal intervju z Marillon, ampak važno, da bomo lahko jutri uživali v dveh fenomenalnih skupinah (jaz skupno že tretjič).

Živijo! Dobro, predvsem pa delovno (počasi nastaja zaključna faza dipl. dela). Seveda da se vidimo; mogoče nam celo uspe dogovor za intervju z Marillion. Za recenzije pa žal zadnje obdobje komajda najdem kaj časa, a bo po diplomi gotovo precej ugodnejše glede tega. LP

Pozdrav!

Super je bilo! To je bil moj prvi obisk Južne Amerike in tudi kake druge celine. Bom probal za vikend 'nalimati' nekaj fotk na forum. Ja, bržkone sledi v kratkem recenzija enega mojih najljubših albumov osemdesetih. The Final Cut bom najverjetneje recenziral nazadnje kar se tiče PF studijskih dosežkov, ker sem trenutno v 'fazi', ko mi nikakor 'ne sede' Watersov cinizem, osebne travme in mračnost. LP

Urukalo xD

Glede Uriah Heep: brat jih gre na Dunaj gledat 12. maja. Jaz na ta koncert ne bom šel, ker grem ravno tedaj v Buenos Aires, tako da najboljše, da ga v tem primeru, če želiš zraven, kontaktiraš. Sicer pa bodo imeli tudi v jeseni zanimive koncertne datume in se zagotovo oglasili kje v bližini, tako da mi skoraj zagotovo tudi letos ne uidejo. Problem novega Pendragon albuma je, da so šli za moj okus preveč v drugo skrajno (metalsko-elektronsko) samo da bi na vsak način prikrili neo prog preteklost. Na prejšnjem albumu malo metalskih fint ni škodilo, ker jih je bilo ravno prav, tokrat pa so pretiravali, sploh z elektroniko, ki jim čisto nič ne paše. Saj album ni slab, ampak za njihove običajne razmere kvečjemu povprečen. Za Blackfield bom probal čimprej napisati reportažo. Ja, to je bil po dolgem času zagotovo spet enk tak intervju, ki se postavi ob bok tistemu z Ianom Andersonom. Je pa zanimivo, da govori zelo hitro in je bil večinoma precej jedrnat, zato tudi nisem preveč vrtal vanj.

S Pendragon ne bo nič; ignoranca organizatorjev. Mimogrede, nov album je povsem povprečen, da ne rečem podpovprečen, sploh v primerjavi z odličnim predhodnikom. Blacfield včeraj so bili izvrstni (sem omenil že na forumu). Drugače pa imaš na naših straneh končno na voljo intervju s Petrom Hammillom:) LP

Za zdaj bolj slabo kaže, ker se organizatorji nič ne javijo glede akreditacij...Ti sporočim do petka. Na Blackfield pa definitivno grem

Hvala za opombo. Bom popravil. Glede Undercover Man tudi sam nisem bil popolnoma prepričan. Ne vem zakaj sem imel v glavi, da so ga igrali. Se zgodi, če reportaže ne napišeš dan po koncertu.

Intervju z legendarnim sogovorcem je šel kot po maslu (jedrnato, a vseeno zanimivo z njegove strani). V nasprotju s pričakovanji ni kak nakladač, ki bi razpravljal na dolgo in široko. Bom objavil, ko se vrnem s potovanja po RImu. Koncertna reportaža se nahaja tukaj: http://www.rockline.si/index.php?module=strani&stranid=28&op=enaReportaza&id=1031 Glede Pendragon ne vem, najkasneje teden pred koncertom. Če do takrat ne bo nobenega odgovora s strani organizatorjev koncerta, ne bo nič.

Še vedno sem v popolnem postkoncertnem 'efektu' in preprosto ne najdem ustreznih superlativov, da bi dovolj pohvalil včerajšnji koncert. Po mojem letos ne bom več videl boljšega koncerta. Boljše set liste pa si ne bi mogel želeti niti v sanjah. Zame je bilo vse skupaj celo še boljše kot v Gouveji, da o Trstu ne govorim. Pa intervju s Hammillom, heh, kaj bi si splo še lahko želel več. Še King Crimson vidim pa potem tudi, če ne grem na noben koncert več. Ja, drugače, pa za zdaj možnost ogleda Pendragon konec meseca še velja (seveda, če dobimo akreditacije, drugače ne), tako da če si še zainteresiran, mi sporoči. Novi album pa bo potrebno še večkrat poslušati preden si bom ustvaril pravo mnenje. Zaenkrat nisem kdo ve kako posebno navdušen.

Seveda, Tilen. Samo upam, da se ne zgrešimo, tako kot smo se lani na Jethro Tull.

Probaj na eventimu: http://www.eventim.si/si/. Sicer pa dvomim, da bi lahko zmanjkalo vstopnic pred začetkom koncerta.

Probaj na eventimu: http://www.eventim.si/si/. Drugače pa dvomim, da bi lahko zmanjkalo vstopnic predbzačetkom koncerta.

Mimogrede, zaradi odličnega bonus materiala ti močno priporočam VDGG in Hammill solo remastre iz leta 2005 (izšli preko založbe EMI). Najbol jse ti jih splača naročiti preko spleta ali jih nabaviti kje v tujini, še najboljše v Nemčiji. Prvi album je posebna zgodba, ker je originalno izšel pri Hammillovi neodvisni založbi, zato je bilo več različnih izdaj prek različnih založb. Sam imam verzijo, ki je izšla prek Hammillove neodvisne založbe Fie. Na njem sicer pogrešam bonus komada Firebrand in People You Were Going To, ki sodita med prve VDGG skladbe sploh.

Ocene lahko drugače kadarkoli spremenim, ampak je velik problem pri iskanju starih recenzij, saj te v RL uporabniškem vmesniku niso razvrščene po abecedi.

Kot sem že večkrat poudaril: podeljevanje ocen je sila nehvaležno opravilo. Verjetno bi danes vsaj četrtino albumov drugače ocenil kot pred leti. Na odločitev o oceni ponavadi vpliva cel kup stvari. Chameleon je seveda odličen album in meni še vedno eden njegovih najljubših (predvsem zaradi zadnje skladbe), a ga (za razliko od Silent Corner ter In Camera) vseeno ne bi postavljal ob bok največjim VDGG mojstrovinam. Je pa tudi res, da sem že slišal 'kritiko' na račun tega zakaj sem skoraj vsak King Crimson album ocneil s 5 ali 4.5 :)

Sem ti napisal daljši post pa mi ga je počasni vmesnik žal zbrisal grrr...izmed 30ih izdanih Hammillovih solo albumov bi poleg teh, ki si jih že ti omenil, jaz posebej izpostavil Nadir's Big Chance (ne vem sicer, če bo ta ravno za tvoj okus, ker ima večina skladb protopunkovski priokus), Over (njegov najbolj oseben album), The Future Now, A Black Box, Enter K, The Fall of the House of Usher, Roaring Forties, Singularity ter Thin Air (njegov zadnji solo izdelek). Sicer pa slab Hammill solo ne obstaja; so samo bolj ali manj navdahnjeni izdelki. Je pa zanimivo, da je praktično vselej vso glasbo na solo albumih napisal sam, medtem ko je to v primeru VDGG vedno urejeno na demokratičen način:)

Mimogrede, to da na albumu ni Jacksonovega saksofona mene osebno že od Trisector dalje ne moti več. So že tam dokazali, da lahko uspešno shajajo tudi brez njega:)

Uf, album je fenomenalen v vseh pogledih in mi počasi postaja celo ljubši kot Trisector. Še ena uspešna zvokovna regeneracija več ob hkratnem vzdrževanju temeljnega, prepoznavnega bistva skupine. Sicer pa si poglobljeno analizo preberi skozi mojo recenzijo, ki bo verjetno že danes objavljena na RL-ju;)

Primeren odgovor za tako inteligentnega človeka. Hvala.

In kaj je odvrnil? :D

Zdravo, Tilko... jaz bi te prosil, da Merniku na Facebooku rečeš, naj malo pogleda na Skype ali pa si nov račun ustvari, ker ta program predstavlja moj edini način komunikacije z njim. Hvala.

Ja, 14. marca t.m. izide pri založbi Esoteric. Očitno bo treba naročiti preko amazona, ker ga v Slovenijo zagotovo ne bodo uvozili oziroma samo po kakem čudežu. Vem pa že zdaj da vsebuje 13 komadov in da naslovnica vsebuje simbol, ki se po navadi uporablja pri elektronskih vezjih (tipično za njih). Glede glasbene vsebine pa: pustimo se presenetiti, mislim pa da bo album vnovič odličen. So namreč edini od stare garde, ki z leti ne 'popuščajo' zato imam v njihove zmožnosti še vedno veliko zaupanja.

Pa seveda ne pozabi sporočiti svoje telefonske številke, da te bomo sploh našli in preopznali, ker se osebno (še) ne poznamo:)

Ja, ni problema. Več nas je, tem boljše:) Ti samo sporoči točen kraj in uro pa te bomo pobrali. Turneja bo sicer posvečena promociji novega albuma Passion (izide v kratkem). LP

Mhm. Bodi pozoren na s črno označen datum: http://rockline.si/index.php?module=strani&stranid=10&ajdi=10875 Jaz se že menim za akreditacijo. Na moje prijetno presenečenje je kar spodobno zanimanje za tale koncert; zaenkrat smo že trije v avtu.

Nice tracks!!

Ocean Cloud je tako zahteven komad, da so ga v živo izvajali samo enkrat (na You Tubu se nahaja posnetek tovrstne izvedbe). To me spominja na VDGG, ki so imeli podoben problem s super epom A Plague of Lighthouse Keepers, katerega so v živo (in v več kot 23-minutni celoti) izvajali samo enkrat v Belgiji, mislim da leta 1972 in potem nikoli več. Uriah Heep pa recimo svoj edini super ep, 16-minutni Salisbury sploh nikoli niso izvajali v živo, saj bi zraven potrebovali pravi orkester. V živo, ob spremljavi orkestra, se ga je šele čez približno tri desetletja upal izvesti bivši klaviaturist Ken Hensley. King Crimson raje ne omenjam. To, da bi 23-minutni mega ep Lizard (ob pomoči orkestra) kdaj izvajali v živo seveda ostaja znanstvena fantastika. Me pa ne bi presenetilo, da bi se kak Steven Wilson, kot velik Frippov fan, v prihodnosti odločil za tak podvig. Pa še Jona Andersona lahko povabi zraven kot posebnega gosta zdaj, ko je ta 'brezposelen':)

V bistvu mene osebno ne moti, če se termin 'prog rock' jemlje kot okrajšava za progresivni rock (sam to okrajšavo dostikrat uporabim v recenzijah), samo problem je v tem, da so potem določeni izvajalci hitro užaljeni, ker se pojem prog rock pogostokrat nanaša predvsem na simfo prog rock. Ian Anderson bi bil recimo hitro užaljen, če bi Jethro Tull namesto za progresivni rock označil (skrajšano) prog rock. Potem je problem tudi pri neo progu, ker večina teh skupin oznake ne sprejema (in nekateri jo jemljejo celo kot nekaj slabšalnega; vem na lastnih izkušnjah iz intervjujev). Je pa res, da so si oznako neo prog nespretno izmislili ameriški novinarji. Tisto kar je nekoč označevalo novi val progresivne rocka (v osemdesetih) je dandanes korajda slabšalna oznaka za bande, ki stojijo na mestu in se nikamor ne razvijajo. Žalostno je, da je 85% današnjih neo prog bandov res takih.

Mimogrede, tudi meni je Don't Hurt Yourself, ki pri tebi kotira na prvem mestu med poslušanimi komadi , najljubša stvaritev z Marbles (poleg Ocean Cloud seveda):)

Bi se kar strinjal s tem kar si napisal. Osrednja fora, morda celo glavna poanta neo-proga je v tem, (kot si že sam omenil glede njegove primernosti za avto-radio), da večinoma, kljub kompleksnosti, temelji na melodičnosti in lepih, velikokrat epskih harmonijah. Osebno mi je tak pristop veliko bližji in ljubši kot to kar se danes označuje za prog pa gre ponavadi za prog metalsko repenčenje ali alter rockovsko žolco, zapakirano v svilene tančice. Včasih imam občutek, da je danes dovolj, da ima band nekoliko večji poudarek na klaviaturah pa je že označen za progresivni rock. Vedno je treba ločiti pojma 'progresivni rock' in 'prog rock'. Prvo je širši pojem in glasbeno gibanje, ki vključuje vrsto zelo različnih izvajalcev, drugo je žanr (najtesneje povezan s ključnim podžanrom simfo prog rocka), ki je višek razvoja in popularnosti dosegel sredi sedemdesetih, danes pa bi bilo o kaki veliki inovativnosti z zelo redkimi izjemami težko govoriti.

Omenjenih treh skupin že nekaj let ne spremljam več, ker so itak samo kopije. Galahad mi je OK samo prvi album, potem dolgčas Collage so povsem povprečen poljski odgovor na Marillion (Moonshine je zame precenjen album), Satellite pa so itak samo podaljšek Collage. Od neo prog rocka razen Arene, sicer pozorno spremljam samo pet skupin, ki so žanr postavile na noge (se pravi Marillion, IQ, Pendragon, Pallas in Twelfth Night). Vse ostalo mi ni zanimivo, ker gre za žanr, ki je bil značilen za točno določeno obdobje (osemdeseta), podobno kot NWOBHM, zato bi sodobne neo prog bande, ki samo še reciklirajo tažko označil za progresivne. OK, neo prog že po definiciji ni med najbolj inovativnimi podžanri progresive, ampak teh pet bandov je bilo takrat v osemdesetih edinih, ki so igrali takšno glasbo, ki je koreninila na vplivu simfo proga 70ih in to na prepričljiv način (z vzponi in padci seveda).

Art rockerje Blackfield bi ti še najlažje opisal kot nekoliko bolj komercialno (recimo temu tudi rahlo alter rockovsko) usmerjene sorodnike Porcupine Tree z znanim izraelskim glasbenikom Avivom Geffenom na vokalu in mojstrom Wilsonom na vokalu, kitari in dodatnih klaviaturah. V bistvu gre za skupni projekt, ki je z leti prerasel v skupino.

Ja, v Vicenzi, se opravičujem. Sem zamenjal s Trstom, kjer bodo nastopili (kvazi) Yes. Mimogrede, zelo priporočam najnovejši Pallas album XXV. Zame osebno eno najlepših presenečenj in prvi kandidat za naj prog album leta 2011. Če ti je všeč njihova klasika/prvenec The Sentinel boš v njem brezmejno užival.

za Magnum nimam pojma, ker jih grem zdaj gledat prvič (pa še intervju bo padel!). Verjetno bo med koncertom poudarek na odličnem novem albumu Visitation. Uriah Heep je poleg Jethro Tull band katerega sem največkrat gledal v živo (devetkrat, če me spomin ne vara ) in do zdaj nisem bil še nikoli razočaran. Set listo pa tudi za vsako turnejo spremenijo, sploh kadar turneja ni posvečena novemu albumu. Za Kansas bomo še videli, kako bo. Vem pa, da je Walsh vokalno že precej 'bogi'. Ja, upam, da bo v Trstu kaka varianta za srečanje. Kaj pa Blackfield koenc aprila v Trevisu? Te slučajno zanimajo? Jaz jih bom šel najbrž pogledat, a samo zaradi Stevena Wilsona, katerega od vseh 'modernih' prog glasbenikov najbolj spoštujem. Drugače mi Blackfield niso nič posebnega, še posebno v primerjavi s Porcupine Tree, mojim najljubšim sodobnim prog bandom.

Pozdravljen! Lepo, da si se oglasil. Seveda grem na oba koncerta (za Watersa imam že karto, za VDGG pa se bom (kot ponavadi) poskusil akreditirati). Mogoče bi se celo dalo zmeniti za intervju s Hammillom. To bi bilo fenomenalno! Drugače pa si bom letos zagotovo ogledal še sledeče izvajalce: Magnum, Uriah Heep, Jethro Tull (takoj, ko bodo znani datumi turneje), Journey, Foreigner, Kansas, Night Ranger (slednji štirje bandi bodo nastopili skupaj) in za finale še kvazi Yes brez Jona Andersona. Tudi Return to Forever (žal brez Al Di Meole) si bom morda ogledal, če bodo slučajno kje v bližini. Upam, da se vidimo (in spoznamo v živo) na kakem izmed omenjenih koncertov.

Brez poslušanja glasbe (za spremljavo) bi se mi po mojem že zdavnaj 'zmešalo' v tem Krasnem novem svetu našega slovenskega vsakdanjika. Zelo redko, da pri učenju kdaj nisem imel za spremljavo glasbe. Ah Marbles je bil eden redkih post-2000 prog rockovskih albumov, ki me je tako prevzel, da sem ga poslušal skoraj cel mesec zaporedoma (seveda s kombiniranjim plošč drugi izvajalcev). Seveda pa imam v mislih Marbles dvojno verzijo, ki je pravzaprav celoten album in tovrstna izdaja zame osebno 'poje' vse preostale H-era albume in je zelo resna konkurenca najboljšim dosežkom s Fishom. Enojna verzija je namreč pol slabši album. Mimogrede, ko sva že pri Marillion: obstajajo določeni plani za recenzijo albuma Afraid of Sunlight:)

Hm, zanimivo; sam sem se ravno ob glasbi najlažje pripravljal na izpite:) Želim ti veliko sreče pri spopadanju z njimi! Našteti albumi so kar posrečena izbira. Priporočam pa še Waka/Jawaka, ki je tudi jazz fusion album, soroden Hot Rats in The Grand Wazoo. Zelo priporočam tudi Chunga's Revenge, Over-nite Sensation, Apostrophe in definitivno dvojni album Joe's Garage. Slednjemu bi moral prisluhniti oz. dati priložnost tudi tisti, ki Zappe sicer ne posluša.

Res razveseljiv pogled na tvojo lestvico:) Pa moj najljubši Marillion komad se nahaja na tretjem mestu med tvojimi najbolj poslušanimi skladbami. LP

Pozdravljen! Albuma, ki si ju omenil sta njihova najboljša. Imel sem redko srečo, da sem se dokopal do originalnih verzij, glede na to, da jih je pri nas zelo (praktično nemogoče) dobiti (v Nemčiji seveda ni problema). Jaz jih imenujem kar nemški ELP. Hans Jurgen je bil itak nenehno obseden z Emersonom, kar se kaže tako v njegovi tehniki kot načinu skladanja. Edina očitna razlika so vokali, ki so bili ponavadi bližji Genesis kot ELP. Kljub temu mi je njihova glasba zelo všeč, zlasti Spartacus, katerega bom ob priliki recenziral. So pa, podobno kot ELP imeli relativno kratko ustvarjalno bogato obdobje (v bistvu so izdali samo 5 kvalitetnih albumov, medtem ko sta zadnja dva popolnoma sfaljena). Band naj bi bil sicer spet skupaj, a na obzorju še vedno ni videti nobene turneje, kaj šele novega studijskega albuma.

Opa, vidim, da poslušaš ta novi album od Dead Heroes Club. Kako ti je všeč? Meni je namreč zelo fajn in če se prav spomnim sem mu dal tudi lepo oceno. Zares pozitivno presenečenje iz Irske:)

Ja, saj tudi pri meni ne spadajo v ožji izbor najljubših bandov, da bi jih recimo šel za vsako ceno pogledat v živo. Glede na to, da so izdali samo pet studijskim albumov od katerih so trije zares vrhunski, preostala dva pa v mojih ušesih povsem povprečna, so veliko dosegli v svojem kratkem obstoju. Navdušuje pa me predvsem njihova unikatnost in inovativnost pa vsi člani so tudi imeli prog rockovske korenine oz. v jazz fusionu (prisluhni njihovemu prvemu projektu Strontium 90: The Police Academy na katerem so sodelovali z Mikeom Howlettom iz Gong in boš razumel o čem govorim). Ian Anderson je nekoč za The Police celo izjavil, da so bili za njega poslednji prog rockovski band sedemdesetih.

Meni pa njegov aktualni album, kjer je priredil stare komade za orkester ni prav nič všeč. Očitno sem preveč navajen na originalne verzije oziroma imam Stinga/The Police najrajši v prvinski podobi. Sicer pa Sting zame že od leta 1991, se pravi albuma Soul Cages, ni izdal ničesar nad čemer bi bil preveč navdušen. Mi je pa neznansko žal, da nisem imel možnosti, da bi se lahko udeležil nedavne The Police turneje, ker sem velik ljubitelj tega banda.

Me veseli, da si užival:) Meni pa je ravno to sodelovanja pop rockovskega izvajalca z orkestrom rahlo moteče in dandanes že skorajda klišejsko. Danes bi že vsak 'žblj' izvajalec od Metallice do LadyGaga rad igral z orkestrom kot da je njegovo glasba ustvarjena za klasično podlago.

Ne, na žalost ne, ker nisem dobil akreditacije. Se pa tudi preveč ne sekiram, ker je nastopal z orkestrom (kar mi ni pogodu), čeprav ne dvomim, da si vseeno užival in je na koncu dobro izpadlo. No, konec meseca grem pa na Robina Gibba v Stožice , potem pa na Češko na težko pričakovani ogled Budgie:)

Jutri so Moonlighti za đabe v centru LJ, če si kaj blizu. Sem jih že gledala, ampak nič ne de. In ja, jaz grem tudi v Zagreb na Rogerja :) Si gledal kaj posnetke kak bo zgledlo to v živo? Jaz sem šla takoj gledat ko je mel prvi špil v Torontu na youtube, zgleda da se nam obeta res epska zadeva, juhuhuuu.

Burg Herzberg hippie festival v osrčju Nemčije, to poletje. Najbolj krejzi festival sploh, tak prijazen folk in bombastično vzdušje, in fuuul progresive. Sicer pa: Hawki so bli za en drek, Nektar pa fuuul okej. Ti bom povedla, ko bo journal gori, pa si lahko tam prečitaš bolj v detalje, če ti bo. Hja, da se ne bi skregala z mojim frendom, bi bila lahko mogoče danes zvečer v Nemčiji na Magmi :/ Tako je življenje. Zaj pač čakam na Watersa, sicer pa nimam nič kaj progresive v planu trenutno. Razen danes zvečer Moonlight Sky, no, to menda tut šteje :))

Bentiš... vidiš, ko nismo nič kaj povezani, da bi se lahko zmenli za take prevoze pa to. Jaz sem šla lani in letos v Trst na Summer Rock in na vse koncerte, obakrat sem si zrihtala prevoz. Ma saj mogoče pa se bo še dalo videt kaj od tega, jaz bi se z največjim veseljem spravla spet na Gong. Trenutno se pa ubijam s koncertnimi vtisi iz Hawkwind/Nektar/Jeff Becka, bi rada objavla preden se mi faks začne. Hudo je, ko živiš za muziko, preveč časa gre ;)) Aja in itak - kul okus tudi tebi :)

Kar se tiče Gongov: prisegam na album smrdljivega sira, ker je v celoti hud, in to je fakin redkost <3 Par dni nazaj sem si ga glih naročla, jupiii, kak bojo moji bogi cimri veseli še enega čudnega albuma :D Sicer pa mi je tudi Radio Gnome trilogija zelo pri srcu. Ti pa polagam na srce: Gongovce je treba videt v živo, to je nekaj najbolj norega kaj se ti lahko zgodi v življenju, imo, šele tedi zaštekaš stvar (če maš ful preveč časa lahko čekiraš moj journal z njihovega špila). No, pač, če si nagnjen k psihedeliki (če ne, si verjetno misliš fak kdo so ti zmešani starčki) :)) Fjužn pa ni glih moja močna stran, ampak itak, vsakomur svoje.